Preskoči na vsebino
Črta odgovornosti
GRAWE blog
Črta odgovornosti

Odgovornost. Beseda, za katero vsi menimo, da jo razumemo, poznamo. Beseda, s katero znamo operirati, ji pridevati najrazličnejše pridevnike. Beseda, ki se metaforično običajno pretvori v žogo, ki jo tako radi podajamo, se ji na tekmovalni način izmikamo ali – jo ujamemo. Pojem odgovornosti bi lahko definirali na različne načine, z različnih vidikov, tj. zavarovalniškega, pravnega, antropološkega, moralnega … Pravzaprav ne čudi dejstvo, da Slovar slovenskega knjižnega jezika ponuja kar pet razlag tega pojma, ki pravzaprav ne povedo nič, obenem pa vse. Mislim, da je ključnega pomena pri razumevanju besede odgovornost njen koren, tj. »odgovor«, kar pomeni, da je potrebno dati odgovor, ko bo postavljeno vprašanje. Lahko bi rekli, da gre pri odgovornosti pravzaprav za socialni odnos med dvema stranema, pri čemer ena stran postavlja vprašanja, medtem ko je druga »prisiljena« nanja odgovoriti.

Če to preslikamo v svoje delovno okolje, kaj hitro spoznamo, da smo v službi z razlogom, da odgovarjamo na zastavljena vprašanja. Slednja so delovne zadolžitve in naloge. Na tem mestu pa se pojavi ključno vprašanje – je to odgovornost? Mislim, da ne. Delovne zadolžitve in naloge opravimo/ne opravimo, ker vemo, kakšen bo končni rezultat. Ne. Odgovornost tiči drugje, in sicer v pričakovanju, kako bomo neko delovno zadolžitev ali nalogo izpeljali, izvedli. Postavimo si še eno vprašanje – smo na svetu, da smo povprečni? Si želimo, da povprečno izpolnjeno nalogo, dosego cilja povezujejo z nami? Mislim, da ne. Želimo si briljirati. Zlahka na tem mestu izpolnjevanje delovnih zadolžitev oziroma nalog povežemo s pričakovanji. Odgovornosti tako nikakor ne moremo povezovati zgolj z delovnimi zadolžitvami, ki so nam predane znotraj našega delokroga, pač pa je ključno povezovanje s standardom, tj. na kakšen način bom neko delovno zadolžitev izpolnil. Na kakšen način bo izpolnitev delovne zadolžitve postala dodana vrednost.

Takšna vprašanja si posameznik lahko zastavi šele takrat, ko razume svoj položaj in vlogo v nekem podjetju. Na tem mestu ne govorim o posamezniku, ki svojo službo vidi zgolj kot serijo naloženih delovnih opravil, ki jih mora tekom delovnega časa odkljukati, pač pa govorim o posamezniku, ki sebe vidi kot esencialni delček v organizaciji. Delček z globljim pomenom. To je odgovornost. Kakopak lahko zapisano prenesemo še na kakšno metaforično polje. Na primer na polje tako imenovane tanke črte odgovornosti. Posameznik, ki se zaveda, da je dodana vrednost podjetja, ki ve, da je esencialni delček pri kreiranju rezultata, je zmeraj nad to metaforično črto – tak posameznik je odgovoren, tak posameznik zlahka doseže, lahko bi rekli, psihološko svobodo. Pravzaprav gre za zavračanje miselnih procesov, ki so v prvi vrsti naravni obrambni mehanizem vsakega posameznika, ki nas vleče globoko pod metaforično črto odgovornosti.

Kaj pa se zgodi s posameznikom pod metaforično črto odgovornosti? O tem bi se dalo razpravljati. Najpogosteje tak posameznik zaplava v psihološki aparat, ki se ne ustavi. Naravni odziv takega posameznika je opravičevanje, samoobtoževanje, zanikanje, vdaja. Jaz tega ne zmorem. Ne morejo me prisiliti. Pojma nimajo. Res se mi godi krivica.Če ne bi imel kredita, me ne bi več videli. Navadil sem se. Ne morejo me tako malo plačati, kolikor jaz lahko malo delam … Tako razmišljanje na koncu privede do nesrečnosti, lastne ujetosti v vrtiljak »naključij«, ki determinirajo naše življenje. Čeprav se sprva zdi, da je lažje iskati krivca za lastno nezadovoljstvo in da je lažje prelagati svojo lastno odgovornost na drugega, na koncu slednje postane breme, ki ga lahko primerjamo s Sizifovim delom. Se morebiti splača skriti za tako imenovano razpršeno odgovornostjo, kjer nihče ne ve, kdo in za kaj je odgovoren? Mislim, da ne.

zavarovanje vozil, svetovalec