Anna Plochl in nadvojvoda Janez – nenavadna ljubezenska zgodba
Anna in Janez
Nadvojvoda Janez ali Johann Baptist Josef Fabian Sebastian Habsburško-Lotarinški se je rodil 20. januarja 1782 v Firencah kot trinajsti otrok velikega vojvode Toskanskega, poznejšega avstrijskega cesarja Leopolda II., in Marije Ludovike Burbonske. Kot habsburški princ je odraščal v firenški palači Pitti pod budnim očesom učiteljev, od katerih se je med drugim naučil italijanskega, francoskega in nemškega jezika.
Po smrti strica cesarja Jožefa II. je maja 1790 prvič odpotoval v Avstrijo, kjer so njegovega očeta okronali za rimsko-nemškega cesarja. Le dve leti pozneje je ostal brez staršev: naprej je umrl Leopold in za nekaj mesecev za njim še Marija Ludovika. Kot mladenič je imel Janez številne interese: zanimali so ga predvsem zgodovina, naravoslovje, kmetijstvo, industrija in trgovina, zavzemal pa se je tudi za splošno blaginjo povsem običajnih ljudi. Z osemnajstimi leti je začel vojaško pot; kot poveljnik ali »generalni direktor avstrijskih utrdbenih in inženirskih enot« je prepotoval alpske države ter med tem še poglobil svojo ljubezen do narave in preprostih ljudi, ki se je začela že med odraščanjem v Firencah.
Pravzaprav bi se moral tudi Janez poročiti svojemu stanu primerno. Podobno kot vse vladarske hiše tistega časa so namreč tudi Habsburžani s porokami v prvi vrsti utrjevali svoje politične zveze. Ampak njegovo srce se ni vnelo za nobeno plemkinjo.
Nadvojvoda Janez je bil navdušen hribolazec in lovec
Anna Plochl je bila rojena 6. januarja 1804 kot najstarejša hči poštnega načelnika Jakoba Plochla in Anne Pilz iz mesteca Bad Aussee na avstrijskem Štajerskem. Po materini smrti je šele sedemnajstletna prevzela skrb za gospodinjstvo in svojih dvanajst bratov in sester. Veljala je za prijazno in zadržano dekle in čeprav je oče upal, da bo zanjo našel dobrega snubca, seveda o nadvojvodi kot o bodočem zetu ni mogel niti sanjati; nasprotno, taka poroka bi bila v pravem nasprotju z njegovim pogledom na odnose med sloji v takratni družbi. A usoda je hotela drugače.
Kako se je zgodba začela
Leta 1816 se je Janez, ki je rad obiskoval gore, mudil v avstrijski regiji Salzkammergut. Nek popoldne je z družbo prebil ob jezeru Grundlsee v hiši ribiškega nadzornika, kamor so radi zahajali tudi lokalni prebivalci, ker se je tam pogosto igralo in plesalo. Janez se je v preteklosti z nekaterimi že seznanil, saj je bil ob jezeru pogost gost. Med plesom se je zasukal tudi z mladim dekletom – to je bilo njegovo prvo, bežno srečanje s takrat komaj 12-letno Anno Plochl.
Tri leta pozneje, 22. avgusta 1819, se je ponovno mudil s prijatelji na bližnjem jezeru Toplitzsee. Z obale so jih opazovala štiri dekleta v tradicionalnih narodnih nošah iz Bad Ausseeja. Izkazalo se je, da so jih nekateri iz Janezove družbe poznali. Med dekleti je bila Anna in ob tej priložnosti sta z Janezom prvič spregovorila. Še isti večer sta na druženju v gostilni Ladner ob jezeri Grundlsee ponovno zaplesala.
Čeprav je postala velika ljubezen njegovega življenja, pa si Janez naklonjenosti do Anne sprva ni želel priznati. A pogosteje, ko jo je videl, tem bolj intenzivni in osebni so postajali njuni pogovori. Vendar je moralo preteči leto dni, preden sta se po njegovem odhodu na Dunaj lahko ponovno videla, saj se je Janez na Štajersko vrnil šele septembra 1820. Daljša obdobja ločitve so bila nasploh značilna za prva leta njunega odnosa in svojo zvezo sta se odločila javno priznati šele čez nekaj let.
Preprosto dekle Anna Plochl je bila velika ljubezen nadvojvode Janeza
Posestvo Brandhof
Leta 1818 je Janez kupil posestvo Brandhof, staro gorsko kmetijo iz 13. stoletja v kraju Seeberg pri Mariazellu v Avstriji. Uredil jo je v skladu s svojimi inovativnimi načrti, s katerimi je hotel dokazati, da se lahko tudi na 1200 metrih nadmorske višine uspešno kmetuje zgolj s pridnostjo, zavzetostjo in sredstvi, ki so na voljo lokalno. Janez je bil pristaš preprostega življenja in kmečkih ljudi in povsem po godu mu je bilo, če se je lahko oddaljil od Dunaja in življenja v cesarski palači. Sredstva za nakup posestva je podedoval.
Posestvo Brandhof, kjer sta si Anna in Janez ustvarila dom
Skrivaj
Čeprav sta se oba trudila, da ne bi sprožila govoric, so bila Janezova čustva do Anne, ki jo je klical Nani, prej ali slej razkrita – in seveda je sledilo obrekovanje. Glavna žrtev govoric je bila Anna, ki se je morala soočiti z zavistjo, posmehom in žaljivkami. Glavni razlog zanje pa ni bila starostna razlika – ločevalo ju je 22 let – temveč dejstvo, da nista bila istega stanu. V tistem času je bilo namreč nepredstavljivo, da bi se član cesarske družine poročil z nekom, ki ne bi bil modre krvi.
Žal je tako menil tudi Janezov brat, cesar Franc. Leta 1823 je sicer dovoli bratu, da se poroči z Anno, a je nato svoje dovoljenje preklical. Janez je nato našel nekonvencionalno rešitev in je Anno pripeljal k sebi kot gospodinjo; od leta 1824 je skrbela za posestvo Brandhof. Tako sta lahko bila skupaj, a sta morala ostati vzdržna. Če bi namreč Anna postala Janezova ljubica, bi to »kršitev« takoj sporočili na Dunaj in par se nikoli ne bi mogel poročiti. Poleg tega je bil Janez veliko na poti, kljub temu pa govorice niso potihnile. Da sta z Anno neopazna in tiha, je bila predvsem njegova želja in zanj je to veliko manj težavno kot zanjo. Pogosto se je zakopal v delo, obenem pa že po naravi ni bil ljubitelj javnih prireditev in dogodkov.
"Dva meseca svojega bivanja na Dunaju nisem slišal nobene violine, šel nisem v nobeno gledališče, v nobeno družbo – zadovoljil sem se s svojimi opravki in svojimi brati, s svojim gospodom in dobro knjigo, vstajal sem ob petih in šel v posteljo ob devetih." (Janezovo pismo Francu Ksaverju Peballu, Dunaj, 29. januar 1829, Štajerski deželni arhiv, Gradec, Zbirka nadvojvode Janeza).
Anna je bila bolj družabne narave in bi pogosteje odhajala v Bad Aussee na obisk k družini ali prijateljem, vendar Janezu ni želela razkriti, kako zelo jo bremenijo okoliščine, v katerih se je znašla. Februarja 1829 je cesar Franc nenadoma privoli v bratovo poroko z Anno, a sta se lahko poročila naskrivaj, in sicer 18. februarja ob polnoči v kapeli v Brandhofu. V zameno se je moral Janez odpovedati nasledstvu, njegovi potomci pa niso smeli nositi plemiškega naziva.
Anna, Janez in njun sin Franc
Grofica Meranska
Janez si je kljub temu prizadeval, da bi Anna, sicer hči poštnega uradnika, dobila plemiški naziv. Leta 1834 ji je tako cesar podelil nižji plemiški naziv baronice Brandhofen. 11. marca 1839, ko je bil Janez star že 57 let, se jima je rodil edini sin Franc, ki je bil leta 1845 po intenzivnih prizadevanjih na dvoru imenovan za grofa Meranskega. Leta 1850 je grofica Meranska postala tudi Anna – in s tem prednica osmim generacijam in okoli 1200 potomcem.
Anna prav gotovo ni bila naivno brezglavo dekle in njena ljubezen z Janezom ni kičasta pravljica. Prav nasprotno, je dober primer, kako lahko ljubezen preseže družbene in starostne prepreke in kako si lahko človeka z dovolj vztrajnosti in volje zgradita skupno prihodnost. Še preden je Janez spoznal Anno, je v svoj dnevnik zapisal, da bi se rad poročil z osebo, ki bi ji bil »predan kot človek, ne kot princ«, pa da mu njegov stan to onemogoča. Kljub temu mu je uspelo premagati obstoječe konvencije in postati uspešen zagovornik sprememb in napredka.
Vir: Nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški, »Brandhof in njegova gospodarica«
