Noč pod zvezdami
Mojca piše o svoji izkušnji v avstrijskih hribih: kako je na osvojenem vrhu postavila šotor, pred njega plinski gorilnik ter nato noč prebila pod jasnim zvezdnatim nebom.
Vršaci, ki se dvigujejo nad rojstnim krajem, so nekaj posebnega. Ob njihovem vznožju odraščaš in večinoma so neločljivo povezani s podobo tvojega kraja. Določajo jo. Vas, kjer sem odrasla sama, Weissenbach pri Lieznu v dolini reke Enns na Avstrijskem Štajerskem, hribi obkrožajo s treh strani. Lahko bi rekla, da se razprostira vzdolž treh krakov: proti vzhodu in zahodu jo obkrožajo gozdnata pobočja, medtem ko jo proti severu omejuje mogočno skalovje. The Wall, le tu in tam nekaj ledu, brez skrivnostnih čuvajev mrtvih, in malo strašnih pošasti ‒ to so južni obronki Mrtvega pogorja, ki sodi v okvir avstrijskih Severnih apneniških Alp.
Pogorje, ki ni tako mrtvo, kot se zdi
Če jih pogledamo z juga proti severu, se zdijo vrhovi teh skalnatih velikanov kot ležeča ženska figura, zato so domačini verigi nadeli ime Speča devica. Za njo se vzdigujejo vrhovi skupine Warscheneck, ki poleti in pozimi magično privlači tiste, ki iščejo mir in oddih. Tudi mene, vse leto in vedno znova. Vrh Angerkogel je na mojem seznamu krajev, ki se jih povezujem s posebnimi dogodki. S prijateljico sva namreč tam nekoč zašli v megli in več ur tavali v snegu. Ko se je megla dvignila, so naju morali rešiti s helikopterjem. Ampak to je neka druga zgodba.
Velikokrat si človek domišlja, da domače hribe pozna do obisti. Dokler nato ne spozna, da se moti. Vendar mislim, da je dobro, da je tako – kajti odprtih oči in ušes lahko celo v bližnji okolici doma odkriješ veliko novega. Zato se v družbi svojih črnih štirinožnih prijateljev Rike in Roada ponovno odpravim na pot, da v Mrtvemu pogorju vrnemo nekaj življenja.
Zvezde, kamor seže oko
Noč, ki se napoveduje, naj bi bila brez oblačka. Z vrha se odpirata osupljiva pogleda v dolino reke Enns in dolino Paltental. V bližini previsa na vrhu Nazogla najdem dovolj ravno površino. Popolna bo. Plinski kuhalnik in kava seveda ne smeta manjkati – in ker je bil vzpon manj zahteven, kot sem pričakovala, dobita psa mojo popotno malico. Sama raje uživam v treh tablicah Zotterjeve čokolade.
Prijetno toplo je in obeta se mi sproščujoč spanec. Ob polnoči se oglasi budilka: seveda, fotografirati želim svoj osvetljeni šotor pod zvezdnatim nebom. Ne ljubi se mi najbolj vstati, ampak, naj bo. Z ne največjim navdušenjem se izluščim iz spalne vreče in si oblečem puhovko. Ker sem zaspana in nespočita, je zame noč precej sveža. Nebo je čisto in jasno, kot nalašč za fotografiranje.
Za trenutek še postojim in opazujem osvetljeno dolino reke Enns ter nebo. Utrujena in srečna, da mi je uspelo posneti res dobre fotografije, se ponovno odpravim proti šotoru. Toplo spalno vrečo sta si med tem prisvojila psa. »Gremo, dol,« ne zaleže. A me le nezadovoljno opazujeta, ko ju z vreče preženem na njuno odejo.
